Dobitniki priznanj ACS za promocijo učenja in znanja
Priznanje posameznikom/-cam za izjemne učne uspehe in bogatitev lastnega znanja
Sapana Gandharb iz Pirana
Predlagateljica: Ljudska univerza Koper
»Nepalka, ki živi v Sloveniji, hindujka, ki se sooča s krščanstvom …« (Iz napovedi razstave, Mandrač, 19. 12. 2002)
Tudi Sapana Gandharb je čudovit zgled uveljavljanja enakih možnosti za vse. Rojena v Nepalu, v najnižji kasti, ni imela nobenih možnosti za pridobitev izobrazbe, čeprav je kastni sistem v državi načeloma odpravljen. Ko se je dvaindvajsetletna priselila v Slovenijo, h krušnim staršem, je morala začeti pri temeljih, saj je morala usvojiti nov kulturni vzorec, se naučiti jezika, pisave … Ovire – tudi čustvene – je z učenjem in ob pomoči bližnjih pogumno in uspešno premagovala. Na Ljudski univerzi Koper je za učne uspehe v Osnovni šoli za odrasle prejela Pohvalo za vztrajnost in prizadevnost. Srednjo šolo je končala z odliko in zaključni izpit opravila s prav dobrim uspehom. Za uspeh v osnovni šoli je potrebovala veliko dodatne pomoči, srednji šoli pa je bila kos s samostojnim učenjem. Ob šoli je Sapana ves čas odkrivala tudi svoje posebne talente. Učila se je oblikovanja gline, šiviljskih spretnosti, obiskovala je tečaj lončarstva in keramike. Leta 2005 je z izdelki iz keramike pridobila mnenje komisije pri Obrtni zbornici Slovenije, ki ji je odprlo pot do obrtnega dovoljenja. Istega leta je imela svojo prvo samostojno razstavo, kasneje pa se je udeležila še nekaterih skupinskih razstav na Primorskem in v Ljubljani. Zdaj se preživlja kot ustvarjalka umetniške in domače obrti, Piran pa je bogatejši za prodajalno s prikupnimi spominki iz keramike. Pridobljeno znanje z veseljem razdaja tudi drugim, še posebej otrokom, za katere je – s podporo Društva prijateljev mladine Koper – priredila tečaj keramike. Sapana Gandharb je zgled za kulturo dialoga, saj se je ustvarjalno vključila v povsem novo socialno okolje, ki pa ga ne sprejema pasivno, ampak skuša ustvarjalno poseči vanj, bodisi s svojimi oblikovalskimi stvaritvami (udeležila se je razstave jaslic), zadnje čase pa tudi z nastopi v javnosti (na primer v Etnografskem muzeju v Ljubljani) in objavami v tisku, kjer skuša predstaviti svojo prvotno domovino, Nepal. To jo napolnjuje s samozavestjo in občutkom lastne vrednosti.
»Nepalka, ki živi v Sloveniji, hindujka, ki se sooča s krščanstvom …« (Iz napovedi razstave, Mandrač, 19. 12. 2002)
