Eden od ciljev projekta je bila tudi opredelitev učeče se skupnosti. Pozornost smo posvetili predvsem vprašanju, kaj danes slovenska javnost razume pod pojmom skupnost ter navezali to razumevanje na učenje. Na podlagi analize literature in po posebnih kriterijih izbranih primerov dobre prakse TVU smo najprej postavili začetno definicijo s petimi elementi, ki določajo skupnost: preteklost skupnosti, vizija njene prihodnosti, odnosi v njej, njena identiteta, prisotnost načrtnega učenja ter pobude/pretok idej. Podrobneje smo raziskali tri primere, primer občine, njenega krajana in voditelja, ter primer interesne skupnosti. Objavljamo zapis raziskovalnega ozadja delovne opredelitve učeče se skupnosti >>

Začetna opredelitev učeče se skupnosti: Učeča se skupnost so med seboj daljše časovno obdobje povezani ljudje, med katerimi so se z osebnimi stiki razvili posebni medsebojni odnosi, v katerih vsi vplivajo na odločitve in pravila delovanja skupnosti. Z učenjem, in sicer priložnostnim, neformalnim in formalnim (npr. ob druženju, v študijskih krožkih (ŠK) ali v šoli), se skupnost samouresničuje in med generacijami ohranja svojo skupno identiteto. Identiteta skupnosti vključuje ekonomski vidik (gospodarnost) in neekonomski vidik (solidarnost, prostovoljstvo, skupnostni simboli), ki morata biti uravnotežena, ker se le tako lahko uresničuje odgovornost do skupnosti in do virov za njeno preživetje. Skupna identiteta vključuje tako preteklost skupnosti (npr. zgodovinski spomin) kot njeno usmerjenost v prihodnost (skupna vizija).

Začetno opredelitev in njene elemente smo kabinetno in terensko testirali na primerih PU 2013 in 2014 ter skozi dokumentarni video 'Z roko v roki', ki je nastal v sklopu tega projekta. Testiranje je potekalo dve leti in posebej intenzivno, terensko, v letu 2014 na sedmih lokacijah PU in na Karavani študijskih krožkov 2014 v Novem mestu. Naključno smo na teh prireditvah zbrali prek 200 izjav različnih generacij, obeh spolov in različnih družbenih položajev. Intervjuvali smo torej nosilce funkcij (direktorje sodelujočih ustanov, župane, predstavnike javnih ali civilnodružbenih ustanov) in tiste brez posebne institucionalne vloge (otroke, mimoidoče, zainteresirane), pri čemer smo zastavili naslednja vprašanja:

• Kaj vam pomeni beseda 'skupnost'?
• Ali sodelovanje v skupnosti zmanjša posameznikovo avtonomijo oziroma avtonomijo institucije?
• Kje in kako se je mogoče v skupnosti učiti?
• Ali se ljudje po Sloveniji v primerjavi s sosednjimi regijami / državami bolj ali manj 'skupnostno učijo'?

Začetna opredelitev učeče se skupnosti je bila z rezultati terenskega opazovanja nekoliko dopolnjena, ker smo ugotovili, da večina intervjuvanih udeležencev dogodkov opredeljuje skupnost skladno z literaturo ter v njej ne vidi omejevanja avtonomije posameznika oz. ustanove, ampak predvsem spodbudo in možnost medsebojnega pretoka, povezovanja, izmenjave informacij in znanj. Potrdili so se mnogi elementi skupnosti (učenje, pretok idej/pobud, časovna dimenzija), čeprav so različni intervjuvanci kot primer navajali različne ravni skupnosti (EU, država, šola, občina, kraj) ter časovno različne referenčne točke (nekdanja/sedanja država). Posplošitve terensko ugotovljenih rezultatov so zato kljub velikemu vzorcu težavne. Pokazala se je pestrost osebnih percepcij, tako so npr. nekateri navajali za prostor z več priložnostmi mesto, drugi pa so več priložnosti pripisovali podeželju.

Statistična reprezentativnost ni zagotovljena, vendar podatki pokrivajo celo Slovenijo in zelo raznolike ciljne skupine. V splošnem se zdi, da so v učenju v skupnosti bolj dejavne ženske. Parada učenja je le ena od možnosti za spodbujanje učenja v skupnosti, med ostalimi pa so bili večkrat omenjeni študijski krožki pa tudi obilje možnosti za priložnostno učenje. Med ustanovami so intervjuvanci izpostavljali zlasti knjižnice, društva in univerze za tretje življenjsko obdobje, med prireditvami pa sejme. Le redki so razpolagali z mednarodnimi izkušnjami, nekaj posameznikov pa je bilo glede tega zelo izčrpnih.

Prvi poskusi dela s skupnostjo pod okriljem PU so nas tako spodbudili k razmišljanju o obstoju, delovanju in potrebah skupnosti ter predvsem potrebe po skupnostnem učenju. Letošnje utemeljitve so jasno pokazale, da je potrebna obojestranska potreba - potreba lokalne skupnosti in lokalnega ponudnika izobraževanja. Vse oblike spodbujanja skupnosti, ki jih je ACS že razvil (letna priznanja, neformalno učenje v obliki ŠK, PU) so se zato pokazale kot zelo utemeljene in hkrati potrebne načrtnejšega razvoja in analiz še zlasti, ker so skupnosti dinamične tvorbe, kontekst zanje pa je lahko zelo različen (šola, društvo, občina). Značilnosti in delovanje skupnosti bo zato potrebno še spoznavati, da bi lahko skupnostno učenje ponujali racionalno in prilagojeno specifičnim lokalnim potrebam.

Pripravili: dr. Nevenka Bogataj in Mateja Pečar, ACS