Dobitniki priznanj ACS za promocijo učenja in znanja
Priznanje posameznikom/-cam za izjemne učne uspehe in bogatitev lastnega znanja
Pavla Hudorovac iz Črnomlja
Predlagatelj: Zavod za izobraževanje in kulturo Črnomelj
»Čestitali so mi vsi, ko sem naredila osemletko. So rekli, da sem bila brihtna, da sem naredila šolo, ker sem že toliko stara. Vsi so veseli, gotovo pa najbolj hčerka. Malo jih podučim, te naše romske otroke. Sem jim rekla, čujte, če bi prej vedela, bi redno hodila v šolo in bi se učila. Vam bo žal, ko boste starejši, kot sem jaz, da niste naredili šole.«
Dokončati osnovno šolo je bila vedno njena največja želja, pripoveduje Pavla Hudorovac: »Rada sem hodila, rada sem se učila in imela sem veselje s šolo, tu, na ZIK-u.« Njena razredničarka pripoveduje, kako se je Pavla po neki kulturni prireditvi, kjer je dejavno sodelovala, naposled kljub 38-im letom odločila, da bo spet sedla v šolske klopi. Takrat je imela dokončane le tri razrede osnovne šole. Izhaja iz izobraževalno nespodbudnega okolja, zato je njena odločitev za pridobivanje izobrazbe vredna vsega spoštovanja. Samoiniciativno se je odločila za dopolnilno izobraževanje, kar je redkost med Romi, ki se za ta korak praviloma odločajo šele po večkratnem spodbujanju ustreznih služb. Na drugi strani pa je s svojim zgledom Pavla Hudorovac tudi večinski populaciji v okolju zgovoren dokaz, da so pripadniki romske skupnosti lahko dejavniki kulture, vseživljenjskega učenja in ustvarjalnosti, in to ne glede na starost in druge okoliščine. Kot zrela ženska izobrazbo vidi kot most do boljšega življenja pripadnikov romske skupnosti v Beli krajini, kar priča tudi o njeni družbeni osveščenosti. S svojim ravnanjem dokazuje, da ne podlega predsodkom in stereotipom okolij – bodisi romskega bodisi večinskega. V času ponovnega izobraževanja se je začela načrtno vključevati v različne dejavnosti romske skupnosti v Črnomlju. Zaradi svoje naravnanosti, vztrajnosti in natančnosti je imela opazen vpliv na pozitivno vzdušje v skupinah, v katere se je vključevala. Uspešno je vodila kulturno prireditev ob Svetovnem dnevu Romov 2002 v Črnomlju, opravila je tečaje kuhanja, računalništva, urejanja doma in okolice. Dejavno se je udeležila projekta Romske ženske to zmoremo, ki je namenjen vključevanju Romk v javno kulturno in politično življenje. To pa je za okolje, iz katerega izhaja, izreden korak. V preteklem šolskem letu, ko je zaključevala svoje šolanje v osmem razredu, je bila sošolka svoji dvajsetletni hčeri, saj je s pozitivnim zgledom, ki ga širi na mlajšo generacijo, k dokončanju osnovnega šolanja pritegnila tudi njo. Svoje poslanstvo vidi v tem, da predvsem mladim razlaga o pomenu izobraževanja, jih spodbuja k lastni dejavnosti in doseganju ciljev, zato sama predstavlja odličen zgled za vseživljenjsko učenje.
»Čestitali so mi vsi, ko sem naredila osemletko. So rekli, da sem bila brihtna, da sem naredila šolo, ker sem že toliko stara. Vsi so veseli, gotovo pa najbolj hčerka. Malo jih podučim, te naše romske otroke. Sem jim rekla, čujte, če bi prej vedela, bi redno hodila v šolo in bi se učila. Vam bo žal, ko boste starejši, kot sem jaz, da niste naredili šole.«
