Dobitniki priznanj ACS za promocijo učenja in znanja 2000
Priznanje posameznikom/-cam za izjemne učne uspehe in bogatitev lastnega znanja
Marino Kačičiz Ljubljane
Kako zmagati, ko se vse podre
Marinu Kačiču se je pred dvanajstimi leti življenje obrnilo na glavo. Imel je obrt s težkimi gradbenimi stroji, pa je prišlo do nesreče in znašel se je na pragu smrti. V življenje se je vrnil slep. Vnovič se je moral učiti najpreprostejših reči: jesti, hoditi, se znajti v prostoru, na novo pa še branja in pisanja v Braillovi vrstici.
Klinična smrt je zamajala temeljne vrednote in Marinov pogled na svet. Spoznal je, da je bilo marsikaj v njegovem življenju brez pravega smisla. "V duši je zazijala razpoka, ki mi je povzročala strašno muko, zato sem to izkušnjo odrival, " pripoveduje. Ob tem se spomni pisatelja Tolstoja, ki je ob podobni izkušnji postal verski zanesenjak, da bi ta Nič odgnal od sebe. Marino ni ubral te poti, pa tudi cinizmu in depresivnosti ni podlegel; imel je srečo, da ga je gnalo naprej, v iskanje notranjega miru in življenjskega smisla. Začel je s psihologijo, pa mu ni dala odgovorov, nadaljeval z jogo, postal mojster reikija in zdravitelj, vendar je v novi duhovnosti srečeval predvsem ljudi, ki so se ukvarjali sami s seboj. Tako je spoznal, da je treba najprej dozoreti. Kdor je na sebi preizkusil vse faze osebnega zorenja, bo znal tudi svetovati ali pomagati. Predvsem pa k zrelosti spada zavedanje, kaj zares znamo, ter razločevanje med tem, kar zmoremo, in tem, kar bi bilo treba narediti. Od tu dalje so stvari preproste.
Med rehabilitacijo v Centru slepih in slabovidnih v Škofji Loki se je Marino vpisal na Visoko šolo za socialno delo, jo uspešno končal in za diplomsko nalogo prejel študentsko Prešernovo nagrado! Ob študiju se je udeležil vrste delavnic in usposabljanj za svetovalno in terapevtsko delo z ljudmi. Obiskoval je šolo kibernetske psihoterapije na Medicinski fakulteti v Zagrebu ter program propedevtike za profesionalne psihoterapevte.Za individualno in skupinsko terapevtsko delo se je usposabljal tudi v okviru Društva Odmev.
Ko je postal odvisen od tuje pomoči, ni mogel sprejeti, da bi bilo njegovo življenje omejeno na tri ali štiri spremljevalce; to je doživljal kot socialni samomor. Z leti se je izuril in zdaj se lahko giblje s komer koli, prepoznava govorico telesa in se ji prilagaja. Videče uči, kako ravnati; tako spreminja predstave o slepih in njihovih dejanskih potrebah. Temu sam pravi "kreiranje skupnega sveta".